|
Uf, ti smrdljivi (dobri) siri
Če se želite po norem Parizu malce spočiti, potem je dolina Kraljev, kakor tudi imenujejo pokrajino ob leni, a več kot tisoč kilometrov dolgi reki Loari, pravi kraj za počasno nadaljevanje odkrivanja Francije. Srednjeveške gradove, čudovite vrtove, zgodovinske vasi in bujne vinograde lahko osvojite z avtom, avtodomom, po pokrajini, posuti z več kot 300 gradovi, pa vozijo tudi turistični avtobusi. Bolj iznajdljivi boste sedli na kolo ali pa prijeli za veslo in z vode odkrivali bisere francoske arhitekture. Seveda si najprej naredite načrt, kaj bi radi videli, doživeli, okusnega pojedli in popili, ker je vsega »lepega in dobrega« preveč za ene nepozabne počitnice. Sam sem najbolj užival v majhnih bistrojih v srednjeveških četrtih mest, kot je Bourges. Tu ti postrežejo z domačim belim vinom sanserre in z obveznim kozjim sirom chabichou du poitou. Uf, grozno smrdijo, toda ne morem si pomagati, obožujem jih.
Čeprav je pokrajina od metropole oddaljena le dobro uro vožnje, imate občutek, da ste se preselili v drug časovni okvir – en dvorec je lepši od drugega, grajski vrtovi, povezani v labirintih, tekmujejo med seboj, kje bodo zrasle lepše rože ali zelenjava. In polja koruze, pšenice in sončnic, ki te spremljajo na poti, te prepričajo, da si se zares vrnil v nekoč najpomembnejšo francosko pokrajino. In ko so se kralji preselili nazaj v Versailles, so jim gradovi služili za poletno rezidenco, številni pa so v njih nastanili svoje ljubice. Danes boste lahko prenočili tudi v zasebnem gradu, kjer vas bodo pogostili kot prave kralje – nekatere graščine in dvorci, od renesančnih zgradb do trdnjavskih stolpov, so namreč spremenjeni v luksuzne hotele. Družine, ki žive v gradu že nekaj generacij, vas bodo pogostile kot stare prijatelje. Naučile vas bodo, da si boste vzeli čas za kozarček sovinjona, da boste povohali astre, kapucinke in občudovali lokvanje v njihovih vrtovih ter pojedli še en košček sira z okusom po orehih …
Sebastjan Hočevar,glavni in odgovorni urednik
|
